Ivan Minatti

Report
(1924−2012)
- slovenski pesnik in prevajalec
- naprej študiral medicino, kasneje
diplomiral iz slavistike
- urednik pri založbi Mladinska knjiga
- prejemnik številnih nagrad
Njegova poezija je osebna,
razpoloženjska in čustvena.
Pisal je predvsem za odrasle bralce,
vendar so številne njegove pesmi blizu
tudi mladim.
Njegova poezija združuje vse glavne
pesniške teme − temo ljubezni, narave,
družbe in poezije −, ki jih povezujejo
osebna bivanjska stanja.
»Minatti je pesnik z eno samo struno, ki pa jo obvlada s
takšno veščino, da je iz nje napravil izviren, zanimiv in
značilen lirski svet.« (literarni zgodovinar Jože Pogačnik)
»Bil je pesnik scela, zvest brez preostanka svojemu
pritajenemu lirskemu glasu v krutem zgodovinskem,
mitskem času, in prav tako potem v prisluškovanju, ko je
naletaval beli mraz družbene odtujitve, zvest lirsko
zgovorni tišini človeške potrebe v stiski po bližini. V
verzih pesnika barja, drevja, trav, samotnih oblakov, ptic,
stvari in bitij v naravi je ostala živa nedvoumna človeška
želja po toplini. Glas lirike Iva Minattija ostaja edinstven
in neizbrisen.« (pesnik Veno Taufer)
*V prvi zbirki S poti (1947) je povezal
kolektivno izkušnjo partizanskega
boja z izrazito intimistično liriko,
polno groze nad krutim časom, ki je
značilna tudi za poznejše zbirke.
*V naslednji pesniški zbirki Pa bo
pomlad prišla (1955) prevladuje
erotična lirika z impresionističnimi
podobami narave. Zanjo sta značilna
notranji mir in resignacija.
*Dokončen obračun z iluzijami in
prestop v poudarjeno resignacijo
pa predstavlja prelomna zbirka
Nekoga moraš imeti rad (1963).
*Nadaljnje zbirke so večinoma
izbori iz že objavljenih zbirk in
ponatisi z dodanimi nekaterimi
novimi pesmimi in cikli.
Intimizem je tok v slovenski poeziji
20. stoletja, ki se pojavi kot nasprotje
kolektivistični usmeritvi v književnosti
po drugi svetovni vojni. Posameznik
se izpove tako, da razkrije lastno
občutenje sveta, svoj intimni svet in
se tako razgali.
Kot predstavnik intimistične,
rahločutne, nežne poezije je Minatti s
pesmijo razkrival stiske sodobnega
človeka, njegovo resignacijo in
melanholijo.
Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog je že šlo
čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.
Za razmislek …
Kaj pesnik misli o človeku oz. družbi?
Kakšno vlogo ima v pesmi narava?
Kaj je tema pesmi?
Kaj nam pesnik sporoča?
Kateri glagol se ponavlja? Kaj pesnik s
tem doseže?
Na kaj opozarja veznik čeprav na
začetku?
Slogovna in oblikovna analiza
Koliko kitic ima pesem in koliko
povedi? Presodi zakaj.
Izpiši vsaj tri poosebitve in premisli o
njihovi vlogi.
V pesmi poišči še druga pesniška
sredstva in razmisli o njihovi vlogi.
V tej pesniški zbirki (drugače kot v prejšnji, kjer
prevladujejo vedre podobe pokrajine in
pozitivna čustva) vse bolj prihaja v ospredje
občutek negotovosti, tesnobe, samote,
poraženosti. Namesto idealiziranega se pojavi
streznjen pogled na svet.
iz tega stanja najde dva izhoda:
v ljubezen (npr. v pesmi Odkar vem zanjo) in
naravo (npr. v pesmi Šel bom).
Pa bo pomlad prišla
z oblaki šumečimi,
pa bo pomlad prišla
z rožami rdečimi,
s tistimi rosnimi,
mladimi rožami ...
o, kak se po rožah
toži mi!
(Pa bo pomlad prišla)
Čakam, prisluškujem, miže,
kdaj med tisoči stopinj
začutim tvoje,
kdaj med tisoči zaznam
tvoj dih.
(Čakam te)
Tudi jaz
trava med travami,
drevo med drevesi,
bom ostal z razprtimi rokami
in objemal
zvezde oblake in ptice
in se pogovarjal s tabo,
zemlja,
dolgo dolgo,
takrat ko bom tih in dober
tudi jaz.
(Ko bom tih in dober)
TOD
Tu ni nikogar
Samo stopinje ptic in vetra v travi
in – daleč tam – v vijoličasti luči
slutnja zvonika in kamnitih križev
Tu ni nikogar
samo grozljiva ubranost
zelenega neba in zemlje
Tu sem nihče ne zajde
Tu sem te prineso
Ko smrt zatisne oči,
življenje ne konča se.
V skrivnostnem snovanju prsti
kot seme rase,
tvoj duh
za še nerojene čase
zori. (Epitaf)

similar documents