HR*EK - Domov

Report
HRČEK
UVOD
• Hrčki (znanstveno ime Cricetinae) so poddružina
glodavcev, v katero uvrščamo 18 vrst, razporejenih v
šest ali sedem rodov. Večina jih ima razširljiva vrečkasta
lica, ki segajo vse do ramen. Včasih se uporabljajo v
laboratorijskih preskusih (ker se hitro razmnožujejo),
skupaj s podganami, mišmi in drugimi glodavci.
• Hrčki so izredno čiste živali in ker so majhni, zavzamejo
le malo prostora v stanovanju. Zanje je enostavno
skrbeti. Ko hrčka prinesete domov in ga namestite v
kletko, mu dajte nekaj dni časa, da se navadi na svoje
novo domovanje. Hrčka nikoli ne spustite iz kletke brez
nadzora, saj zelo rad gloda in lahko pregrizne električne
kable ter se pri tem poškoduje.
VRSTE
• Najbolj znana vrsta je sirijski hrček, tudi »zlati hrček«
(Mesocricetus auratus), ki je pogosta domača žival. Dve
drugi taki vrsti, ki šele pridobivata na priljubljenosti, sta
ruski pritlikavi hrček (Phodopus campbelli) in sibirski hrček
(Phodopus songorus). Precej redkejši sta vrsti kitajski hrček
(Cricetulus curtatus) in roborovski hrček (Phodopus
roborovskii). Izredno priljubljena pa je mutant sirijskega
hrčka (odkrit šele leta 1985 ali 1986), znan kot panda hrček.
Ta vrsta je skoraj povsem nenapadalna. Značilna črna barva,
z zaplato bele dlake na vratu nima dosti skupnega z njegovo
nežnostjo - tej je vzrok načrtno križanje teh živali. Slabo
sparjen panda hrček je lahko prav tako agresiven kot sirijski
(zlati) hrček.
SIRIJSKI ALI ZLATI HRČEK
(MESOCRICETUS AURATUS)
• Zlati hrček je najbolj razširjena vrsta in sodi med
večje hrčke. Kožuh teh hrčkov je, kot že ime pove,
zlate ali svetle, kremaste barve. Odrasel zlati hrček
lahko meri do 18 cm. So zelo teritorialne živali in
običajno samotarji. Hrčki so nočne živali in pridejo na
plan ter se igrajo predvsem v nočnem času.
KITAJSKI HRČEK (CRICETULUS GRISEUS)
• Kot zlati hrček, so tudi kitajski hrčki precej
teritorialni, vendar jih lahko imate več skupaj, če so
skupaj odraščali in se med seboj poznajo. So zelo
dolgi in vitki hrčki z majhnimi, čokatimi repki.
Zrastejo 10-12cm v dolžino.
RUSKI HRČEK (PHODOPUS SUNGORUS)
• Ruskega hrčka spoznate po zelo kratkem repku in kosmatih
nogah. Raje kot sami živijo v skupinah ali parih. Samec
ruskega hrčka pomaga samici pri vzreji mladičev in lahko
ostane v kletki skupaj z brejo samico. Ruski hrčki so zelo
prijazni in se radi crkljajo. Zrastejo približno 10-12cm.
ROBOROVSKI HRČEK
(PHODOPUS ROBOROVSKII)
• Ti hrčki so zelo majhni in izredno prikupni. Zrastejo le do 5cm
v dolžino. So odlični hišni ljubljenci, ker so zelo nežni in se
pustijo prijemati. Vendar pazite – so zelo hitri in jih je težko
ujeti, če vam pobegnejo.
HRČKI KOT DOMAČE ŽIVALI
•
•
•
Najpogosteje v hišah najdemo sirijskega hrčka. Panda hrček (tudi »Teddybear« - »plišasti medved«)
je njegova vzrejena podvrsta. Naslednje po priljubljenosti so štiri vrste škratastih hrčkov, in njihova
vzgoja se ne razlikuje preveč. Roborovski in kitajski hrček sta težja za vzrejo, najde se ju le pri resnih
rejcih, zato sta redkejša in ju imajo le zagrizeni ljubitelji. Roborovski denimo sploh ni primeren za
otroke.
Hrčki so po naravi nočne živali in zato niso najbolj primerni za ljudi, ki ponoči spijo in so dejavni
podnevi. Vendar jih imajo mnogi raje kot podgane. Hrčki se hitro naučijo par zvijač in jih je zanimivo
gledati. So tudi precej manjši od morskih prašičkov, a hkrati prav tako dlakavi in privlačni, zato so še
posebej primerni za domove z manj prostora.
Hrčki se znajdejo tako v kletki kot terariju. Kletke je lahko prenašati, njihove rešetke so primerne za
plezanje, in imajo prikladno nameščena vhodna vrata. Na drugi strani so stekleni terariji boljši, ker iz
njih hrčki ne morejo izmetati blata in smetk, skoznje je hrčka laže opazovati, in boljše osamijo žival
od trušča in hrupa okolice. Terariji so predvsem boljši za škrataste hrčke, ki so bolj občutljivi na
okolje in tudi manjši - zato bi morala biti mreža na kletki zelo gosta, da ne bi pobegnili skozi. Srednje
veliki hrčki, kot je zlati hrček, posebej uživajo v plezanju po zidu kletke (kar je zanje zelo nevarno,
ker si lahko tačko zataknejo med rešetke). Hkrati jim rešetke, ki naj imajo vodoravne in navpične
prečke, omogočajo več pogleda na zunanji svet in so za te in večje hrčke bolj primerne
GLODANJE
• Hrčki imajo dolge, tanke in ostre zobe, in lahko krepko ugriznejo človeka v
prst, če ga zamenjajo za korenček ali plenilca. Da se jih navaditi na človeka,
in če se jih ne zlorablja, jih lahko imajo na skrbi tudi odgovorni otroci (od 7.
leta naprej). Zobje jim stalno rastejo, zato jim je treba dati primernih
stvari, da jih nagonsko glodajo in s tem ohranijo zobe z zdravo dolžino.
Sicer bodo grizljali, kar pač najdejo. Njihov domek mora zato biti iz
materiala, skozi katerega ne morejo pregristi. Hrček je dejaven ponoči in
njegovo grizljanje lahko moti, če je v spalnici ali kje v bližini.
TELOVADBA IN ZABAVA
•
•
•
Kot vse živali morajo tudi hrčki telovaditi in se pozabavati, da ohranijo telesno in
duševno zdravje. Obesite jim kolesce in natekli se bodo do »sitega«. Dodatne
igračke, denimo lesene ali plastične cevke, ki simulirajo njihovo naravno okolje
(rovi) pa njim in njihovim lastnikom omogočijo zabavo. Pri nakupu kolesa previdno
- ne sme imeti lukenj, v katere bi se lahko hrček z nogicami zataknil in se
poškodoval.
Prozorne žoge za hrčke (in avtomobilčki v ta namen) so odlični. Vanje položite
hrčka in ta s svojim gibanjem premika žogo in raziskuje po celi hiši, vrtu ipd. Vendar
pazite na hrčka in bodite razumni - hrček se lahko zagozdi ob pohištvu, skotali dol
po stopnicah in tako poškoduje ali močno prestraši. V žogi ga ne pustite predolgo,
zlasti na tople dni; vmes mu privoščite premor ob sveži vodi in sadju ali zelenjavi.
Igračko naj hrček uporabi po lastni volji - nikoli ga ne silite vanjo.
Če boste skrbni, bo hrček rade volje šel ven iz hiške in izkoristil vse možnosti za
raziskovanje. Pazite pa, da se ne skrije v kakšno luknjo v pohištvu, zidu ali drugod,
ker bo tam ostal - je nočna žival in ima rad temo. Morda ga ne boste mogli
prepričati, da bi prišel spet ven.
HRANA
•
•
•
Osnovno hrano lahko kupite v trgovini za živali in povsem zadosti hrčkovim prehrambenim
potrebam. Kot priboljšek pa jim le dajte sveže sadje, zelenjavo, pičo za ptiče ali žive žuželke;
ker so pomemben del njihove naravne prehrane. Slaščice in nekatera zelenjava
(paradižnikovo listje) niso primerni zanje oziroma jim celo škodijo. Kot večina drugih živali se
hrčki sami ne morejo odločiti, kaj je dobro zanje - po navadi bodo pojedli vse, kar dobijo.
Hrčki so privajeni življenju v sušnih predelih in lahko dovolj tekočine zaužijejo že iz vodene
zelenjave, npr. kumare. Vseeno naj imajo vedno na zalogi svežo vodo. V trgovinah najdete
dovolj primernih preparatov za to; z njimi jim lahko tudi dozirate zdravila in vitamine.
Tako hrana kot voda morata biti sveži in zamenjani pogosto, recimo enkrat na dan. Voda ne
sme biti v odprti posodi, ker se tako hitro onesnaži in ustvari mokro okolje, ki je precej
nezdravo za hrčka. Hrček se tudi zna očistiti brez vode, in to zelo pedantno.
•
•
•
•
•
Večina prehrane naj bo v trdni obliki in primerne velikosti. Zraven namenske prehrane iz
trgovine jim le dajte mnogovrstna semena, žita in oreške. Pazite in omejite vsebnost maščob zlasti sončnično in sezamovo seme, oreški, mandeljni so vsi zelo hranljivi in naj bodo zato
priboljšek in ne hrana. Več jim lahko daste žitaric, riža, oreškov in leče: kakšnih 120 g srednje
velikemu hrčki in pol tega škratastim vrstam. Kruh in drugi pekovski izdelki vsebujejo kvas, ki
ga hrček le s težavo prebavi, zato se ga izogibajte. Dajte mu le malo skorje za glodat, ali pa kar
kupite poseben kruh v trgovinah za živali. Hrana naj bo primerne velikosti - zlasti manjši hrčki
imajo namreč težave s prevelikimi semeni, ki jih proizvajalci radi podtaknejo v škatle s hrano
zanje. Za manjše hrčke je tako primerna hrana za ptiče.
Sena jim lahko vedno daste veliko. Ima zelo malo maščobe, vendar ga imajo hrčki radi,
prijazen je njihovi prebavi, vanj se da skriti in iz njega narediti gnezdo. Obenem je poceni in ga
lahko izdelate v domačem vrtu.
Sveža hrana je pomemben del hrčkove diete. Že omenjena kumara je hkrati dober
nadomestek za vodo. Sveža trava, korenje, vse vrste zelene solate, listi in celo veje
nestrupenih rastlin so v redu. Odraslim hrčkom lahko daste tudi malo jabolk, sladke paprike,
paradižnika (le rdeč plod, ne rastlinja), banano, mango in jagode. Preveč sladkih sadežev pa
jim škodi. Zelja se izogibajte, ker je nevarno za hrčkovo prebavo. Isto velja za citruse (limone
ipd.).
Zelo mladi hrčki (6-8 tednov) naj jedo le korenje in majhne žitarice. Ne dajajte jim še vode,
ker jim lahko hudo poškoduje prebavo. Bolne hrčke dajte na omejevalno dieto. Ponudite jim
zelišča, če jih sprejemajo, vendar vedite, da ta ne morejo zamenjati veterinarja. Pojedli bi tudi
marjetico in regrat, vendar le cvet. Rastline ne smejo rasti zraven ceste ali drugih virov
onesnaženja, ker so hrčki zaradi majhne telesne teže zelo občutljivi za zastrupitev.
V naravi hrčki lovijo žuželke, ki so vir živalskih beljakovin. Lahko jim jih daste tudi žive. Večina
ljudi žuželk ne mara, zato jih nadomestijo s povsem ustreznimi pasjimi briketi. Nekateri hrčki
pojedo tudi navadni jogurt, mehki sir (neslan, z malo maščobami). Pri pasji oz. mačji hrani
posebej pazite, da vsebuje malo vsebnost maščob.
•
•
•
•
Od dodatkov mora biti v vsakem domku posebni kamen iz soli (dobite v trgovini za
živali). Čeprav gre za ogromno količino soli, ki je ne porabi niti več generacij hrčkov,
jo potrebujejo. Vitaminski dodatki za glodavce načeloma niso pomembni, ker jih
dovolj zaužijejo že iz sveže zelenjave. Bolni ali nedohranjeni hrčki morda
potrebujejo vitamine ali zdravila; posvetujte se z veterinarjem.
Vedite, da imajo hrčki navado zbirati hrano - odnesejo jo v žepkih v licih in jo
skrijejo na več mestih po hiški. Ta hrana, sploh skupaj z urinom in vodo, bo začela
gniti in lahko onesnaži hrčkov domek. Zato ga morate redno čistiti. Po tem vedenju
so hrčki tudi dobili ime - nemška beseda za kopičenje je »hamstern«.
Mnogo je hrane, ki je hrčki sploh ne smejo jesti. To so vse vrste slaščic (čokolada,
bomboni) - so nezdravi ali celo škodljivi. Nadaljnje strupene rastline in pa nezdrava
oz. kemijsko obdelana hrana za ljudi.
Campbellovi škratasti hrčki so posebej občutljivi na diabetes (Diabetes mellitus),
druge škrataste vrste nekoliko manj. Pogosti vzrok je zaužitje enostavnih sladkorjev
(glukoza). Zato jim ne smete dati sladke hrane (zlasti ne medu ali sladkorja). Sladko
sadje omejite. Pri večjih hrčkih to ni tako nujno, je pa priporočljivo
ŽIVLJENJSKA DOBA IN
RAZMNOŽEVANJE
•
•
•
Povprečno živijo ne več kot 2 ali 3 leta v ujetništvu; v naravi še manj. Zaradi kratke
življenjske dobe hitro dozorijo in se začno razmnoževati že kot mladi - pri dveh
mesecih. Samička bo kotila večkrat letno, po več mladičev na leglo. Samce in
samičke zato velikokrat ločijo, da se izognejo nehotenim potomcem.
Po parjenju so samice breje 2 do 3 tedne. Po rojstvu ni nenavadno, da samček poje
nekatere od mladičev. Povprečno leglo je 7 hrčkov, največje pa okoli 24 (toliko zdrži
trebuh samičke). Samička bo vse malčke zbrala v vnaprej narejeno gnezdo. Potomci
so brezdlakavi, imajo zaprte oči, se malo premikajo in so odvisni od samičke. Po
kakšnem tednu začno raziskovati gnezdo in jesti trdno hrano. Že po treh tednih
trajno zapustijo samičko.
Spol odraslega hrčka določimo po repu: ravnega ima samček, samičkin pa ima
bunkice na obeh straneh.
HRČKOM PODOBNE ŽIVALI
• Nekatere glodavce včasih imenujejo »hrčke«, čeprav trenutno
niso razvrščeni v poddružini Circetinae. To je na primer grivasti
hrček ali čopasti hrček, ki je v resnici grivasta podgana
(Lophiomys imhausi) in tudi ni zelo znan pod tem imenom.
Drugi so hrčki, podobni mišim (Calomyscus spp.) in belorepa
podgana (Mystromys albicaudatus).
Premium Pet Kisovec
• Prispevek pripravila Urška Cilenšek

similar documents